ANNA VON HAUSSWOLFF
Dead Magic
(City Slang, 2018)
Švedska pevka in organistka Anna Von Hausswolff je z novim albumom naredila več korakov naprej. Glasba na vseh njenih štirih albumih, vključno z aktualnim Dead Magic, vzbuja občutja skrivnostnosti, spušča se v temačne globine človeške duše. Vendarle je tu naredila vsebinski obrat; zavrgla je še ta primarni obrambni mehanizem, ki človeštvo varuje pred breznom niča in obupom sploh. Zavrgla je magijo, odmislila je vse izmišljene mite in se zagledala v samo bistvo obstoja. Vsaj na deklarativni ravni, glasba še kako poudarja prav magično dimenzijo...Tudi glasbeno je v vseh pogledih napredovala. Produkcijo je prevzel v roke sam Randall Dunn, znan po delu s tako razvpitimi imeni "post-metala" kot so Sunn O))), Earth ali Wolves in the Throne Room. Kar ne pomeni, da je šla tudi Anna Von Hausswolff po teh stopinjah. Še vedno stoji na svojem, torej je poudarek na liturgičnih orglah in vznesenem petju. Dejansko Anna igra na velike cerkvene orgle, ene večjih v Evropi, odkrila jih je v Kobenhagnu, v t.i. Marmonati cerkvi, kjer je tudi snemala. Obenem je napredovala tudi kot pevka; glas se ji je odprl, pridobil na moči. Tako se ustrezneje pridružuje svoji spremljevalni skupini, v kateri so kitarista Karl Vento in Joel Fabiansson, Filip Leyman na sintetizatorjih, bobnar Ulrik Ording in basist David Sabel. Orkestralne aranžmaje je prispeval islandski elektronik Ulfur Hansson, kar še priča, da je tokrat Anna Von Hausswollf stvari vzela zares.
Že uvodna skladba je epska in v treh delih zajema tematiko albuma - The Truth The Glow The Fall (resnica, sij, zaton). Anna Von Hausswolff si tu vzame čas, počasi gradi in stopnjuje napetost, ki se sprosti v predanem refrenu. Sama struktura skladb spomni na stopnjevanje na način Swans (toliko bolj razumljivo, ogrevala je njihove nastope pred dvema letoma), na kar nedvomno spomni naslednja The Mysterious Vanishing of Electra, najbolj koncizna, zgoščena skladba na albumu.The Ugly and Vengeful se ponovno razprostira na dobrih 16 minut, dobršen del tega odpade na harmonično dronanje na orglah in oddaljeno vokaliziranje. Šele v zadnjih minutah se skladba razpre v obrednem vrtincu...
Proti koncu postane glasba nekako spravljiva, saj album skleneta dve elegiji. Predvsem Kallans ateruppstandelse logično sklene potovanje iz brezna k svetlobi, ki pa ni utopična, lažnjiva, ampak prihaja iz notranjega spoznanja o naravi sveta.
Kdo bolj preračunljiv bi iz te tvarine ustvaril bolj privlačen izdelek. Mestoma kaže album na večji komercialen potencial, a ob tem bi umanjkal velik del avtorske vizije Anne Von Hausswolff. In ta se definitivno nagiba k zadovoljitvi lastnih umetniških ambicij.
(Rock Obrobje, marec 2018)
Janez Golič
