intervju: Gudrun Gut

Intervju: Gudrun Gut

OCEAN IDEJ

Tokratni prispevek ni le osvetlitev vloge Gudrun Gutkot umetnice, glasbenice, organizatorke, voditeljice neodvisne glasbene založbe in v zadnjih letih predvsem ene izmed ključnih predstavnic berlinske neodvisne elektronske scene, temveč predvsem zapis razvoja neke samosvoje glasbene poti v zadnjih 25 letih sodobne popularne glasbe.

Tehten razlog za zapis je najnovejša izdaja plošče »4 Women No Cry Vol.1«, ki je konec maja 2005 izšla pri založbi Monika Enterprise iz Berlina. Kompilacijo predstavljajo štiri mednarodne, neznane umetnice in glasbenice, ki so prav po zaslugi Gudrun Gut prišle do prvega skupnega nosilca zvoka. Ideja mi je sprožila precej vprašanj in odločila sem se, da odgovore poiščem pri idejni voditeljici G.Gut. Komunikacija je potekala po medmrežju, z Gudrun pa tudi dandanes ni lahko uskladiti terminov za pogovor. V zadnjih majskih dnevih je namreč v Berlinu potekala že peta edicija MarkB festivala, kjer ima pomembno vlogo, a o tem nekoliko kasneje.
Naslov omenjene kompilacije pomeni korenito redefinicijo Bob Marleyeve pesmi No Women No Cry, ali kakor to slikovito zapiše Gudrun : Dovolj je vseh teh solz, presežimo že enkrat vse te predsodke! S kompilacijo so pri založbi želeli pritegniti pozornost na še nepredstavljene in širši množici neznane in neslišane ženske poglede v glasbi. Plošča je le uvod v predstavitev vsakoletnega izbora, ki ga pripravlja Gudrun Gut kot šefica založbe Monika Enterprise. Novim ženskim glasbenim pristopom sledim še posebej zato, ker vem, kako težko je dandanes vzbuditi pozornost medijev, kako težko je priti na trg, v trgovine plošč in posledično do potrošnika. Projekt je vzpodbudilo ponovno odkritje fantastične kompilacije No New York, kjer s po štirimi, petimi komadi sodelujejo bendi. To je v bistvu odlična priložnost, da se seznaniš in odkriješ nove umetnike. Mislim, da je CD s štirimi umetnicami kar dobra predstavitev za kupca, ki tako spozna nekoliko bolj umetnika in mu ni potrebno kupovati albuma nekoga, ki ga ne pozna.
Najpomembnejši kriteriji, ki jih založba pri izbiri upošteva, so izviren glasbeni pristop, avtentičnost, in predvsem enkratnost, ki se sliši in izžareva tako v zvočni estetiki kot v glasbeni produkciji. Tokrat so na CD dobile svojo priložnost Rosario Bléfari, argentinska umetnica, pevka, pisateljica, igralka in pesnica, ki je moj absolutni favorit. V Buenos Airesu vodi lastno glasbeno založbo Fan Discos. Poleg so še Tusia Beridze iz Tbilisija, Eglantine Gouzy, ki živi in dela v Parizu in Catarina Pratter, ki ustvarja na Dunaju. Skupna značilnost omenjenih umetnic je njihov glasbeni pristop, ki vključuje kombiniranje sodobnega songwriterstva z elementi elektronike, in ki, po mnenju Gudrun, velikokrat po krivici, ostane neznano zainteresirani javnosti.

Senzibilno in pogumno iskanje novih umetnic je le ena izmed strasti, ki danes zaposlujejo Gudrun. To uspešno udejanja z že omenjeno založbo Monika Enterprise, ki je od leta 1997 izdala 23 novih izdaj, med najbolj relevantnimi naj naštejem le Barbaro Morgenstern, skupini Contriva ali Quarks.
Monika pop sije nekje med punkom, postrockom, tehnom in laptop improvizacijo, kjer hoče glasba živeti. V ospredju je seveda umetnikov lasten karakter, medtem ko stoji založba v ozadju in vse skupaj osvetli. Mislim, da je umetniški razvoj izredno pomemben faktor in nikakor nisem mnenja, da mi razvijamo umetnike. Ne, le dajemo jim svobodo, da se razvijejo.
Njena biografija je pestra, eklektično dejavna in polna nenehnega izpopolnjevanja na glasbenih področjih, ki jo zanimajo, v katere se vključuje in jih po svoje preoblikuje. Že leta 1990 je ustanovila založbo Moabit records, kjer so ponovno ponatisnili predvsem materiale bendov Malaria!, Matador, Miasma in vseh ostalih projektov, kjer je bila glasbeno vpletena. Kot sposobna avdio programerka in glasbena producentka je aktivna predvsem v tehnični produkciji in komercialnih sektorjih založniške industrije. V devetdesetih letih je vodila številne delavnice izključno za didžejke, razne workshope za ženske v ustvarjalni elektronski avdioprodukciji. Delavnicam so v letih 1994 in 1995 sledile uspešne »Rave 94 in Rave 95« zabave, kjer so otroci organizirali in igrali lastno glasbo. V okviru delavnic »Dekleta in tehnika« je v Berlinu organizirala spoj delavnih postopkov, ki so vključevali video, računalnike in foto delavnice v povezavi z instalacijsko zabavo kot poklon mednarodnemu prazniku žena 8.3.1996. Njena vloga v povezavi s tako imenovanimi ženskimi projekti je več kot očitna in se vleče praktično od začetkov. O njej sama izrecno ne govori, ne politizira, na moje vprašanje o pogledu na žensko ustvarjalnost odgovori le na kratko s tistim znanim reklom: Več kot polovica populacije na svetu je ženske. Že, že, toda dejanja in lastna ustvarjalnost pričajo o njenem zavestnem in podporno pripadnem delovanju umetnic. Septembra 1993 je nastopila na razvpitem Angry Women festivalu v Berlinu z instalacijo Viva la femme skupaj z Danielle De Picciotto. Da ne omenjam posebej enkratnega projekta Stupid as a Rose iz maja 1996, kjer sta z Myro Davies in posebnimi gosti pričarali surealističeno sanjsko obilje dejstev in fantazij, ko sta izpostavili to strašno obdobje med puberteto in menopavzo v romantični pokrajini drobovja elektronskih zvokov. Idejna zasnova in multimedijska gledališka produkcija sta bili povsem njena zasluga.
Danes je Gudrun zasedena z drugimi idejami in projekti in prostodušno pove: Danes nimam ne časa ne potrebne želje za delovanje v raznih delavnicah. Bilo je zabavno in dekleta so bila dobra, odlična, mislim da je talent za tehniko tako dober pri fantih kot pri puncah. Tu ni razlike. Mislila sem, da bomo poleti lahko organizirali še eno delavnico, vendar so jo potem odpovedali. Dobra stvar pri delavnicah je ta, da veliko bolje spoznaš ljudi, vse je bolj intimno kot pa da v mestu odigraš le en nastop.
Toda aktivna vloga Gudrun Gut sega še globlje v glasbeno zgodovino. Kot študentka na Hochschule der Künste v Berlinu (1978-84) se je vključila v takratno zgodnje obdobje noise in industrijske glasbe, v letih 1978-1979 je ustanovila ženski bend Mania d, s katerim je nastopala predvsem v Berlinu, zahodni Nemčiji in New Yorku. Bila je članica zgodnjih Einstürzende Neubauten, pa potem v letih 1981 ustanoviteljica skupine Matador in seveda v letih 1981-86 petčlanskega ženskega benda Malaria!. Punce so imele veliko koncertov po vsej Evropi, ZDA ter Japonski. Gudrun je igrala bobne, kitaro in pela spremljevalne vokale. Njeno rokovsko obdobje se nadaljuje v letih 1985-86 z glasbo in nastopi z Anne Jud, in potem s projekti govorjene besede z Myro Davies. V zvezi s tem me je zanimal predvsem njen »prestop« iz ene umetniške forme v drugo, njen sestop iz rokovskega benda v okrilje elektronike in ali je šlo zgolj za večjo umetniško svobodo pri ustvarjanju. Gudrun se strinja, da je v njenem primeru težko operirati z natančnim glasbenim izrazoslovjem. Nisem namreč povsem prepričana, da je šlo pri skupini Mania d za čisti rokovski bend. Mania d je bila bolj atmosferično eksperimentalen bend, bolj gibanje, v katerega smo bili vsi vključeni in ki so ga mediji predstavljali kot »genialni diletantizem«. Šlo je bolj za eksces in eksperiment, kot pa običajen rokovski pristop. Malaria! je bila tevtonska, divja, izivalna in temna. Z Matador smo začeli delati bolj na polju elektronske glasbe, kar je bilo v tesni povezavi s snemanjem glasbe. Kupili smo računalnik in bili sposobni posneti svoje pesmi brez dragih snemalnih studijev. Res sem bila rada v skupini, toda danes o tem ne razmišljam več. Trenutek nostalgije sem izkoristila, da sem jo povprašala o spominih na začetke delovanja v skupini Malaria!, še posebej, ker se je kasneje, ko je formirala lastno založbo Moabit records, odločila ponovno izdati stare posnetke. Kot vedno so me tudi pri njej zanimali glasbeni vplivi. Ja, to bil je začetek marsičesa. Delala sem v trgovini s ploščami Zensor in bila vsakodnevno v stiku s številnimi novimi neodvisnimi izdajami. Še posebej sem imela rada Throbbing Gristle, Devo, Suicide, radi smo poslušali tudi Neu! in Siouxsie and the Banshees. Na neodvisni glasbeni sceni sem že od začetka osemdesetih let, ko sem tudi ustanovila Moabit Records, kjer sedaj reizdajam posnetke članov Ocean Cluba. Toda, čeprav sem imela založbo in urejeno distribucijo, sem vedno želela narediti založbo za »drugo« glasbo, čakala sem le na pravi trenutek. Potem so se pojavili The Quarks in položaj v nemški glasbeni industriji je bil povsemi opustošen. To je bilo leta 1997. Malih založb ni bilo, velike pa so se izogibale malim umetnikom, bale so se težav, niso želele razvijati mladih umetnikov. Prevladovali so tisti, ki so imeli uspešnice na lestvicah. Med podpornimi in drugačnimi založbami naj omenim le berlinsko založbo Kitty-yo in Kompakt shop iz Köelna (ki se je takrat drugače imenoval). Oba sta nam veliko pomagala. Položaj v zvezi z založbami je danes drugačen, saj imamo v Berlinu veliko malih založb (glej na www.markeb.de).

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Berlin eden izmed močnih centrov alternativne glasbe, v devetdesetih letih je zaživel v razcvetu elektronske glasbe (če izpustimo rave parade), danes pa se v njem bohoti množica neodvisnih glasbenih založb. Berlin torej ostaja trdno zasidran na zemljevidu sodobne popularne glasbe. V zvezi s tem, me je zanimalo, ali lahko dogajanje na berlinski sceni povezujemo v skupno glasbeno sceno, so umetniki medsebojno kooperativni, in seveda kakšna je njena vloga pri vsem skupaj. Da, v Berlinu je zelo živahna glasbena scena. Koncerti, veliki in mali, se nenehno odvijajo. Enkrat mesečno potekajo t.i. Monika night v klubu Nbi, pa v Shikatapult in Karaoke kalk.
Danes Gudrun Gut razvija svoje glasbene strasti in poglede v kolektivu Ocean Club, povsem svobodnem spoju podobno mislečih in čutečih duš, ki imajo svojstven pristop do glasbe. Skupaj S Thomasom Fehlmannom gosti in koproducira Ocean Club radio z redno dveurno tedensko oddajo. Ne, nisem novinarka in v oddajah ne reflektiram glasbe. S Thomasom preprosto vrtiva ogromno odlične glasbe, ki izhaja in jo, žalostno, ostali programi običajno ne vrtijo. Kar se pa tiče Ocean Cluba, da to je moj izum. Oceanclub noči znajo biti zelo pestre, v glavnem poskušamo ekstravagantno muziko mešati z zabavo in tudi težjimi stvarmi. Tako zna kakšna povsem majhna noč v klubu prerasti v velik dogodek (poglej na www.oceanclub.de).
Konec maja se je v Berlinu odvijal že peti festival MarkB, kjer je poudarek na predstavitvi berlinskih založb in njihovih umetnikov.Gudrun Gut je ponovno na čelu organizacijskega teama, letos skupaj z dolgoletnim sodelavcem Thomasom Fehlmann-om in Danielom Meteo-m. MarkB je tu zaradi berlinskih založb in njihovih umetnikov. Na razpolago imamo različne odre in veliko galerijo, ki je namenjena predstavitvam založb in raznim didžejem. V ospredju torej niso berlinski umetniki, temveč založbe. Ne smemo pozabiti, da je za berlinske založbe podpisalo veliko mednarodnih umetnikov, letos smo imeli umetnike iz Rusije (Echo Depth Finders), Kanade (Frivolous), Velike Britanije (Duranduranduran), ZDA (Steward Walker), Italije (Alessandro Alessandrini) itd.
Gudrun Gut si v prihodne želi predvsem čim bolje voditi založbo, poleg tega pa jo še vedno mami lastno glasbeno ustvarjanje. Pravkar je posnela jukebox single za majhno založbo iz Dublina (Earsugar). Plošča bo kmalu izšla, gre za tango in se imenuje »Move me«.

(Muska, julij 2005)

Varja Velikonja