EXPLODING STAR ORCHESTRA
We Are All From Somewhere Else.
(Thrill Jockey, 2007)

Nova zasedba čikaškega trobentača Roba Mazureka je kar seštevek njegovih dosedanjih skupin. Torej to razširjeno zasedbo sestavljajo člani Isotope 217 in vseh različnih Chicago Underground izpeljank (Duo, Trio, Quartet, Orchestra), Mazurekov namen pa je po slišanem tudi zgostitev dosedanjih glasbenih dosežkov. Že začel je s tradicionalnimi oblikami, šele ko je po naključju padel v čikaško novojazzovsko in postrockovsko dogajanje, se je sam začel oplajati z mnogoterimi vplivi. Osnovna ideja plošče We Are All From Somewhere Else je ponuditi univerzalno glasbo, brez žanrskih in zemljepisnih meja. Kakopak v teh snovanjih ni prvi ne edini, in tako kot večina pred njim je Mazurek daleč od tega klasičnega ideala. Praktično vse, kar se na tej plošči sliši, ima dokaj trdno oporo v bogati zgodovini jazza in njegovih odvodih, in lahko bi kar po vrsti našteval koga in kaj se sliši v posameznih trenutkih albuma. Res pa se zdi, da Mazurek tokrat nima kritiške distance ali vsaj premišljenega odnosa do prevzetih oblik.
Že uvodni takti poslušalca prestavijo nazaj v sedemdeseta leta, v čas jazz-rockovskih fuzij, ki jim Exploding Star Orchestra niti ne poskušajo vdihniti potrebne svežine, razen morda z zračno produkcijo. In ko bi ostali pri skupinski, na funk naslonjeni igri, bi še šlo, a kaj, ko je Mazurek v želji po demokratičnosti mnogo tega prepustil solističnim izletom električne kitare in flavte, v jazzu izredno delikatnima instrumentoma. In res, ko podvojena zasedba (dva basa, dvoje bobnov, dve trobenti…) zaigra skupinsko, potem pridejo njihove zmožnosti šele prav do izraza, takrat izkažejo tisto medigro, zamike, prehitevanje in zaostajanja za osnovnim ritmom, ki jo je svojemu orkestru zapovedoval že Sun Ra. Tu pa se primerjave ne končajo, tudi Exploding Star se napajajo v kozmičnih prostranstvih, in nenazadnje je Somewhere Else tudi naslov enega od številnih albumov Sun Rajeve Arkestre.
Če bi plošča We Are All From Somewhere Else izšla pred dvajsetimi leti, bi jo površno lahko označili za post-moderno zbirko stilov, ali prenapet izkaz tehniških zmožnosti, to pa verjamem, ni bil namen orkestra eksplodirane zvezde. V glasbi je še vedno dovolj zanosa, želje po izražanju, pa čeprav je avtorska nota skoraj izginila. V sodobnejši čas se Exploding Star podajo šele z Mazurekovim preskokom v elektroniko, kar so edine minute albuma, ki bi težko nastale pred letom 1990. In nenazadnje so to minute, ki še najbolje ponazarjajo nedefinirano stanje kozmičnega reda.
Po drugi strani Exploding Star enako nenadoma in nekritično postavijo zvočno kuliso, ki bi prišla prav glasbenim opremljevalcem, ko želijo predvajati čim manj moteče glasbeno ozadje. Še dobro, da temu sledi improvizacija, spontan odziv na mrtvičenje duha.
Nekritičen prelet poti in stranpoti praktično celotne zgodovine jazza kritičnemu ušesu postavlja kar nekaj vprašanj. Nas nekaj padcev v formalizem zmoti že v tolikšni meri, da se izdelku odrečemo v celoti? Še posebej, če gre za ustvarjalca, ki je s preteklim delom postavil dokaj visoke standarde. Ali pa si bomo mestoma zatisnili eno uho in zato pozorneje prisluhnili skladbam, ki sodijo v vrh dosedanje glasbene poti Roba Mazureka in večine sodelujočih?
(Muska, marec-april 2007)

Janez Golič