Intervju: EINSTURZENDE NEUBAUTEN (Blixa Bargeld)
V zadnjih letih so šli berlinski Einsturzende Neubauten skozi težko obdobje. Že pred začetkom snemanja nove plošče je svoj odhod najavil basist Mark Chung. Zamenjal ga je Rowland Wolf, ki je nesrečno preminil. Brez sledu je izginil še Mufti in Blixa se je naenkrat znašel v nezavidljivem položaju, ki je kazal na dokončni razhod skupine. A Blixa je našel dovolj moči in navdiha, da je na ruševinah zgradil povsem konsistenten album, ki z naslovom odpira številna vprašanja. Vedeti moramo, da je Ende Neu obenem srednji del imena skupine in da je bil torej konec novosti vedno prisoten v njihovem delu. Ravno naslovna pesem povzema idejo stalnega vračanje na izhodišče in iskanje novih smernic. Tudi simboliki je zadoščeno, saj je pesem napisana na šestnajsti rojstni dan skupine, točno 1.aprila leta 1996. Z Blixo sem se pogovarjal 26.7.1996, ko je kot član Bad Seeds spremljal Nicka Cavea na festivalu v avstrijskem Wiesenu. Neuradno, torej le prijateljsko, sem spregovoril nekaj besed tudi letos v Zagrebu ob podobni priložnosti, in zaupam mi je, da še ne ve, če je ravnal prav, ko je dal nekatere svoje originalne posnetke v uporabo različnim DJ, da so jih pošteno zremiksali. Ende Neu je naslov nove plošče Einsturzende Neubauten, in zanima me, ali je to osebno priznanje ali je komentar o splošnem stanju v umetnosti konec tega stoletja?
Ne, to je komentar Einsturzende Neubauten o samem sebi. Ne gre za splošen pogled, kolikor Neubatni ne odsevajo nekaj širšega; v tem smislu bi še lahko sprejel to tezo, vendar je to bolj ali manj le priznanje o položaju same skupine.
Na plošči najdemo veliko gostujočih glasbenikov.
Veliko? Kdo so to?
Glasbeniki na klasičnih inštrumentih in spremljajoči vokalisti. Ali to pomeni, da si želel razširiti glasbena obzorja ali se je pač kar zgodilo?
To se je kar zgodilo. Pravzaprav je bil Rowland Wolf edini, ki bi ga lahko imenoval gostujoči glasbenik. On je bil tu kot zamenjava za Marka Chunga, a je kmalu umrl in je prisoten le na eni ali dveh pesmih. V isti pesmi pomagajo nekateri spremljajoči vokalisti, ki so bili ravno tisti hip pri roki in sem pač izrabil to priložnost. Orkestracija je bila moja zavestna odločitev, res sem želel te ljudi, da so naredili aranžmaje.
Album je bil posnet večinoma v Belgiji in ne v Berlinu ali v Londonu?
Snemali smo na različnih lokacijah, tudi v Berlinu, Potsdamu, Kolnu in Belgiji. Res pa je, da so vsi vokali posneti v Belgiji, in to od februarja do maja letos. V tem času je bilo narejenega največ dela. Tam so nastala vsa besedila, tam sem napisal pesem The Garden, tudi NNNAAAMMM, vendar so nekatere stvari nastajale že prej, v letu 1993. Začeli smo v različnih prostorih, v improviziranih studijih, ki smo jih uspeli zakupiti za določen čas. Tako je nastala osnova večine gradiva za album.
V zadnjih letih si bil precej zaseden z delom v gledališču.
Ne toliko, kot se morda zdi. Vedno me sprašujejo stvari okoli gledališča, ampak Einsturzende Neubauten obstajajo od leta 1980, torej šestnajst let, in v tem času smo kot skupina ustvarili glasbo za dve gledališki predstavi; najprej v letu 1984 in drugo mislim da v letu 1994. To se mi ne zdi prav veliko.
Kaj pa ti osebno?
Jaz osebno sem prispeval glasbo za eno gledališko predstavo in v dveh se pojavljam kot igralec. Mufti, ki je medtem že zapustil skupino, je bil vseskozi zaseden s tovrstnimi projekti, mogoče je bil vključen celo v desetih gledaliških predstavah na leto! To je stvari precej zapletlo, že ko smo načrtovali snemanja, je bil zaposlen z drugimi stvarmi. Ja, Mufti je vedno počel še nekaj drugega. To stvari zagotovo ne poenostavi.
Zadnji nastop Einsturzende Neubauten v Ljubljani je bil več kot samo predstavitev glasbe v živo, bil je pravi performance. Zato menim, da je tvoja vključenost v gledališče vplivala na delo v matični skupini.
Ne, temu bi oporekal. Ko smo začeli igrati v živo, so bili nastopi dokaj spontani, ne bom rekel, da so bili popolnoma spontani, ampak dokaj. Nikoli nismo ničesar ponovili, od koncerta do koncerta smo celo uporabili druge inštrumente. Zbirali smo različne stvari, jih uporabili in zavrgli oziroma pustili na kar kraju samem. Na ta način smo nastopali v začetku osemdesetih let. Čez nekaj časa se ni bilo mogoče pretvarjati, da delaš nekaj popolnomo spontano, ker bi to bila laž; ker ni bilo več spontano. Logična odločitev je bila, da stvari začnemo delati kot v gledališču, da jih postavimo na sceno; ne vem, kako se temu pravilno reče v angleškem jeziku, mi pravimo "insceniran". To še ne pomeni, da mi igramo glede na sceno oziroma, da imamo vnaprej dodeljene vloge v predstavi. No, do določene ravni so naše vloge res dodeljene, kot recimo nazadnje, ko smo predstavili Headcleaner, kar je bila skoraj koreografska predstava. Vsak od nas je vedel, kaj početi v določenem trenutku in na katerem mestu, a še vedno je tu dovolj prostora za spontanost. To nas varuje pred slepo vero, da delamo popolnoma spontano, ko to sedaj ni več mogoče. Zato raje vse naredimo karseda očitno gledališko, kot da se pretvarjamo. A ne verjamem, da ima to kakor koli opraviti z vključevanjem kogar koli od nas v pravih gledaliških predstavah. To je povsem logičen odgovor na to vprašanje.
Verjamem, da boste novo ploščo predstavili tudi v živo.
Dobro je, da verjameš v to.
To zato, ker na plošči najdemo skladbo NNNAAAMMM, ki je narejena s pomočjo motorjev, in jo bo...
...zelo težko predstaviti v živo, ja vem.
Boste poskušali s samplerji?
Ne, to mi ne bi bilo v veselje. Poskušali jo bomo predstaviti z motorji, ampak nisem še našel prave rešitve za to. Cel štos skladbe NNNAAAMM je, da so motorji posneti in ne posamplani, s tem, da so hitrosti vrtenja zelo pozorno nadzorovane in se vsi motorji vrtijo z isto hitrostjo. To bo v živo zelo težko izvesti, slej ko prej bom našel koga, ki bo lahko uresničil te ideje, kajti motorji bodo morali biti res natančno uglašeni.
In to le za eno skladbo!?
Seveda, zakaj ne. Nisem še resneje razmišljal o tem, vendar bo to res dokaj zapleteno. Podobno je s Stella Maris ali kako drugo pesmijo. Stella Maris bi še lahko izvajali brez orkestra, ampak v Ende Neu bi zagotovo rad simfonični orkester.
V uvodni skladbi Was Ist Ist se soočimo z besedno igro. Zato sem jo tudi napisal.
Gre: "Le česar ni, je možno".
Ko smo začeli s snemanjem te plošče, smo se vsega lotili, ne bom rekel ravno natančno, ampak nadvse pozitivno. Želel sem, da bi glasba nosila pozitivno energijo, da bi imela na psihični ravni optimističen učinek. Zato sem želel, da bi nas odvrnil od političnosti glasbe. Resda sem želel podobno silovitost, kot jo ima politično angažirana glasba, a brez konkretnih in aktualnih sloganov, kot so jih uporabljali Majakovski, Brecht in Weill, no, tadva morda nista najboljši primer, ampak upam, da razumeš, kaj hočem povedati. To je bila naša splošna ideja, da naredimo ploščo v tem stilu. Zato je dokaj logično, da smo objavili pesem, kot je Was Ist Ist. Verz "Was Ist Ist, Was nicht ist ist moglich" je tisto najmanj, da dosežeš učinek političnosti brez aktualnega angažmaja. Je zelo jasen, tudi zelo resničen, nima konkretnega sporočila, a še vedno zveni kot politična parola. V studio smo pripeljali dvajset ljudi, ki so na ta način "protestirali".
Kar nekaj let nisem bil zmožen napisati niti verza, nisem se mogel domisliti nič takega, da bi nosilo osnovno idejo. Tako sem dobil idejo, da napišem besedilo v obliki formularja, kamor vpisuješ besede na mesta s pikami. Tako sem sam vpisal nekatera dejstva, ki so lahko smešna ali bi jih lahko napisal kdor koli. Povsem jasno je, da ne pomenijo prav ničesar, a vseeno delujejo kot slogan. Manjkajoče besede so izpolnili ljudje v studiu, in ker si je vsak izmislil drugo besedo in so bile zapete istočasno, na koncu nisi razumel ničesar. Imaš preproste stvari kot: "Želim vozovnico za prvi razred iz ... za Berlin". Tisti del vmes so izpolnili različni ljudje z različnimi idejami, od kod bi radi šli v Berlin. To je zelo enostaven primer, drugje sem cele stavke napisal sam, ker je edino resnična izjava, ki jo lahko podam ta, da so izjave različnih ljudi popolnoma različne. Promocijska kampanja v Nemčiji je osnovana ravno na besedilu te skladbe. Ljudje vidijo v tem nekaj velikega, iščejo globji politični smisel, a gre le za vzklikanje brezsmiselnih stavkov.
Stella Maris se zdi kot dokončna ljubezenska pesem Neubautnov.
Neubatni smo vedno imeli ljubezenske pesmi, morda je Stella Maris le najbolj očitna. Vendar sem že napisal njen drugi del. Pred kratkim se mi je na letalu utrnila ideja, kako bi se zgodba lahko nadaljevala. Upam, da bom našel pravo priložnost, da jo posnamem. Začel sem pisati tudi drugi del Haus der Luege, prav za to ploščo, vendar je še nisem dokončal. Imam popolno zamisel, kako naj bi zvenela, a zaenkrat je iz tega nastala Installation Number One. Ja, to bi prvotno moral biti drugi del Haus der Luege. Vendar tudi za to pesem upam, da jo bom nekega dne dokončal in posnel.
Rad bi vprašal povsem splošno stvar. Kakšen je osnovni motiv glasbe Einsturzende Neubauten? Gre v prvi vrsti za osebno zadovoljstvo?
Ja, v mojem primeru gre za osebno zadovoljstvo. Bil sem zelo nezadovoljen... nisem bil sposoben narediti prav ničesar vse od leta 1993 do letos. Ničesar nisem napisal, nisem želel niti poslušati tistega, kar smo ustvarjali, bil sem brez idej in perspektive. Vse se je spremenilo, ko smo posneli Stella Maris, in stvari sem začel gledati z drugega zornega kota. Ugotovil sem, da je to tisto, kar bi pravzaprav rad počel. Vedno sem želel narediti ploščo, ki bi jo sam rad poslušal v določenem obdobju. In tako sem si rekel: "To je točno tista glasba, ki bi jo rad poslušal". V tem smislu sem bil zadovoljen. Čas od februarja do maja letos, ko smo snemali ploščo v Belgiji, je od mene terjal veliko dela in psihičnih naporov, a mi je prinesel kup uspešnih izkušenj in ob koncu sem bil zadovoljen s celotno ploščo. To je tudi v splošnem moj motiv; da najdem lastno perspektivo. Glasba ima od vseh umetniških praks največ opraviti z neumišljenim. Zato je bolj utopična od ostalih umetniških oblik. V osebnem življenju potrebujem perspektivo in glasba mi jo daje vsaj v določenem časovnem obdobju.
Ko pišeš ali snemaš glasbo, ali se istočasno sprašuješ, kakšen bo odziv poslušalca?
Zelo me zanima, kakšen bo odziv na to ploščo. Včeraj sem se pogovorjal z nekim novinarjem in rekel mi je, da doživel pravi šok, ko je slišal single (Stella Maris). Že ko smo snemali to pesem, sem vabil prijatelje, naj pridejo v Belgijo v studio. S traku sem predvajal Stella Maris in opazoval njihove reakcije. Ja, zelo me zanimajo reakcije na to. Imamo naslov na elektronski pošti, ki je zapisan tudi na ovitku plošče, in na njem se je že pojavilo nekaj sporočil. Eno od njih gre nekako takole: "Hvala za pesem, sedaj ni več potrebe, da se pojavi poletje". Kar me je razveselilo.
Kako so razdeljene vloge v skupini?
Jaz pišem besedila, ostali prinašajo različne ideje. To je edini način, kako naj to opišem. Bilo bi res preveč govorjenja, če bi želel razložiti nastajanje vsake posamezne pesmi. Nimamo določenega načina skladanja glasbe. V splošnem so načini skladanja razdeljeni glede na naše potrebe. Če želim narediti nekaj v povsem glasbenem smisu, recimo da delam na harmoniji, potem to naredim z Alexom. Ena od pozitivnih plati nove plošče je, da ima sedaj Andrew več svobode, več prostora za igranje. Na prejšnjih ploščah, to lahko pomeni že kar pet prejšnjih plošč, je bil Andrew vedno bolj potisnjen v ozadje, če govorimo o njegovem bobnanju oziroma načinu, kako je igral tolkala. Vse je bilo že podobno dekoraciji, kajti prevladal je Mufti s svojim neposrednim in močnejšim ritmom. Ker je Mufti naenkrat odšel, je Andrew prišel v prvi plan, in šele sedaj lahko ugotoviš, kako dober tolkalec je.
Ampak on je vedno sestavljal oziroma zgradil lastna tolkala.
Ja, to se je dogajala zadnja leta, a ko smo začeli je bil bobnar.
Torej sta tako Mark Chung kot Mufti zapustila skupino?
Mark Chung je bil preveč zaposlen, da bi bil še stalno dejaven glasbenik. Ima založniško firmo, ima družino, in preprosto ni mogel več usklajevati vseh dejavnosti. To se ni zgodilo čez noč, povedal nam je že eno leto prej, da odhaja, pomagal je še na Faust projektu, ki se mu je zdel zanimiv, potem je odšel. Zamenjal ga je Rowland Wolf, ki je umrl.
Kaj je bil vzrok?
Bila je avtomobilska nesreča. Pravzaprav nihče ne ve natančno, ali je bil samomor ali dokaj nenavadna nesreča. Zapeljal je namreč naravnost v zid.
Zakaj je odšel Mufti?
Nihče ne ve natančno. Vmes je skupina že popolnoma razpadla, predvsem za to, ker sem bil brez idej in besedil, in res ni bilo razloga, da bi nadaljevali. Nisem vedel, kako dolgo bo trajal premor. Potem sem nenadoma šel v studio, da bi dokončal ta album, in takrat sem šele ugotovil, da je Mufti odšel. Od takrat ga nisem več videl in ne poznam njegovih razlogov za odhod. Ugibam, da sem jaz tisti razlog. A samo ugibam...
Večina besedil je v nemškem jeziku.
Taka so tradicionalno vedno bila.
A lahko slišimo tudi angleška, celo japonska besedila v vaši glasbi.
Ja, ampak to je bilo za prejšnji projekt.
Za Malediction.
To je bil del koncepta, ko nobena pesem ni bila napisana le v enem jeziku, vedno je bil kakšen verz napisan vsaj v dveh jezikih. To je bila le šala. Če uporabim različne jezike, je to bolj zaradi teksture kot zaradi vsebine. Vsebina vedno izhaja iz mojega nemškega besedila. Če uporabim drug jezik, je to bolj zaradi stila, ki ga želim doseči. Na singlu (Stella maris) se nahaja skladba Bili Rubin, ki je napisana v španskem jeziku in ta je povsem primeren za stil te skladbe. The Garden je v angleškem jeziku, ker je bila tako tudi napisanaana in ne zveni prav dobro v nemščini. Če je prvotno stavek vzet iz angleščine, potem tak tudi ostane.
Ali še vedno velja, da je Japonska odlično tržišče za Einsturzende Neubauten? Nemčija je bila vedno naše najboljše tržišče. Res pa je, da smo na Japonskem vedno prodali veliko plošč. Že po tradiciji nemške skupine tam prodajo ogromno plošč, celo skupine kot Beethoven in Wagner. Tam je ogromen trg za klasično glasbo.
Kako vidiš evropski integracijski proces? Nemčija je tu vedno imela posebno mesto.
Res ne vem, kaj bi ti odgovoril na to, nisem politik. Moj osebni pogled na to pa je... Ti si verjetno odraščal v Jugoslaviji?
Ja.
Jaz sem odraščal v Zahodnem Berlinu. Ta dva prostora ne obstajata več. Vzhodni Nemci so prav tako odraščali v državi, ki več ne obstaja. Po vsem tem bi prej lahko govorili o dezintegraciji Evrope. Prostori izginjajo.
Hvala za pogovor in upam, da se kmalu vidimo v Sloveniji.
Mogoče res pridem.
Na počitnice?
Nikoli ne hodim na počitnice. Mogoče bom obiskal prijatelje v Ljubljani, mogoče se bom preselil v Ljubljano, res ne vem. Ivan iz Laibacha mi je govoril o čudovitih krajih v Sloveniji. Sedela sva skupaj na terasi mojega stanovanja v Londonu, pila in vsaj pol ure mi je pripovedoval o lepotah vaše dežele; in kako jih pogreša. Midva pa na terasi stanovanja v neumnem Camdenu.
Mimogrede, kako vidiš razvoj Laibacha?
Nikoli nisem bil strokovnjak za Laibach. Od vseh res dobro poznam le Ivana, in ne morem reči, kako se njihova glasba razvija in spreminja. Vem, kaj trenutno pripravljajo in verjamem, da boš presenečen, ko boš slišal te stvari. Lahko bi ti zabrundal nekaj melodij, a nočem pokvariti presenečenja.
MP3 odlomek/excerpt (1'31", 626Kb)
Janez Golič
