EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN
Vitrino Haus, Celovec, Avstrija
9.september 2000

Berlinske 'podirajoče nove zgradbe' so nas ob praznovanju svoje dvajsete obletnice obstoja in delovanja zaobšle, zato pa so skoraj brez napovedi pristali v koncertov nevajenem Celovcu. Okoliš je bil vseeno karseda primeren, ne le zaradi 'domačega' terena, na katerem se očitno Blixa in druščina nadvse dobro počuti, tudi Vitrino Haus, nekdanji samostan predelan v koncertno dvorano, je s pravilno obliko in velikim odrom (še vedno premajhnim, da bi nanj zložili ves instrumentarij naenkrat) ponujal odlične razmere za živi nastop. Prostor s kapaciteto 500 do 600 obiskovalcev je bil napoljen do dveh tretjih, morda treh četrtin, kmalu pa je bilo razvidno, da je nekje polovica obiskovalcev prišla le zato, ker so v Celovcu 'rock' koncerti bolj izjema kot pravilo. Ta polovica ni niti vedela, kaj jih čaka in ni dočakala konca koncerta. Kajti Einstürzende Neubautni so prikazal predstavo, ki ni za vsaka ušesa. Zato pa smo tisti, ki smo prišli točno zaradi njih, dobili pošteno porcijo, tako po obsegu kot kakovosti.
Blixa je uvedel nastop s prižiganjem vžigalnika, ki se je počasi razvil v naslovno pesem zadnjega albuma Silence Is Sexy, le ta pa skoraj neopazno v še eno lirično pripoved Sabrina. Ampak to je bilo le zatišje pred viharjem. V nadaljevanju se je skupina postopoma ogrevala, stopnjevala napetosti in po kaki uri eksplodirala. Prednjačil je Blixa, absolutni vodja zasedbe, ostali so se ravnali po njegovih odkritih in prikritih gestah.
Bil je že divji in neartikuliran, kot v Ljubljani daljnega leta 1986, in za povrh brezkompromisno jezen nekaj let kasneje na festivalu v Puli, drugič v Ljubljani je bil že teatraličen in preračunljiv do zadnje podrobnosti. Sedaj je združil vse te vidike v celovito klubsko predstavo, ki ni izključevala niti pristnega stika z občinstvom. Takega in drugačnega. Takega, s sprotnimi komentarji in celo zabavnimi pripombami ob predstavitvi članov skupine, in drugačnega, ko je lastnoročno vrgel ven vsiljivca, ki je najprej motil koncert z neumesnimi vzkliki in kasneje demostriral brezbrižnost s telefoniranjem z mobitelom iz prve vrste. Čemur je spet sledila spontan komentar…
Danes Blixa na odru predvsem uživa. Še vedno je teatraličen; obvlada oder, gib, mimiko in predvsem artikulacijo glasu v vseh razsežnostih. Blestel je v govorjeni besedi in do konca napel glasilke ob vriskih, ki so šli skozi ušesa. Takrat je ognjevit, skoraj blazen v preroških prizorih uničenja.
Ostali so mu sledili s sproščeno in intenzivno igro, ki jo zmore le skupina z dolgoletnimi izkušnjami. Hacke je vihtel basovsko kitaro v širokem razkoraku, Unruh in novi član Rudi Moser, prav tako tolkalec, sta udrihala po železju, kot da jima gre za življenje, menjala instrumentarij, ustvarjala neverjetno ritme... Visoka stopnja uigranosti jima je omogočila tolkalske improvizacije, ne da bi izgubila osnovni ritem, zlahka sta dodajala tisto, česar na posnetkih na ploščah ni. Nekaj manj opazna sta bila preostala člana, Jochen Arbeit je igral kitaro na različne načine, s palčko namesto trzalico, z rokami udarjal po trupu… Klaviaturist oziroma semplarist je prav tako odigral pomembno vlogo, saj je sproti (npr v NNNAAAMMM) semplal tisto, kar je odpel ali povedal Blixa, to speljal v zanko in pustil v podlagi.
Pesmi, ki so na albumu Silence Is Sexy počasne, mirnejše, so v živo dobile novo podobo, predvsem udarnejšo, tudi bolj koncizno. Skupina se očitno zaveda, da moment tišine, ki učinkuje na plošči, v živo izgublja na veljavi. Je pač tako, da večina klubskih obiskovalcev pričakuje energičen nastop, ne pa subtilno poigravanje in govorjeno besedo na robu šepeta. Pa ne, da bi se Einstürzende Neubauten prilagajali občinstvu, le umirjene pasaže je prevečkrat preglasilo govorjenje publike.
Repertoar je obsegal kar večino albuma Silence Is Sexy, polovico Ende Neu, šli pa so tudi nazaj, vse do Der Interimsliebenden, Salamandrine, celo Haus Der Luege in v dodatku rušilne Yü-Gung.
Od uveljavljene skupine z relativno dolgim stažem se običajno pričakuje rutinsko izveden nastop brez presežkov. Einstürzende Neubauten so dokazali, ne le, da niso za staro šaro, ampak po žaru, energiji in komunikaciji zlahka parirajo skupinam pol mlajših članov. Kaj šele glasbeno, ko se gibljejo kot celovit organizem v vrhunski formi.
(Muska)

Janez Golič