Intervju: Chris ECKMAN

Kakšne nove dimenzije dobi pesem, ki je sedaj ujeta v zvok, v melodijo? Koliko Daneta Zajca je še vedno v teh novih pesmih in koliko Chrisa Eckmana?
Prepričan sem, da je na koncu album nekaj, kar je povsem izven Zajca in izven mene. Gre za skupno kreacijo, za hibrid različnih perspektiv in senzibilnosti. Na koncu sem se počutil močno, saj sem v pesmi vložil veliko samega sebe. Besede so resda obstajale, toda potrebno jih je bilo ponotranjiti, sicer projekt ne bi bil povsem prepričljiv. Veliko časa sem potreboval, da sem zbral pogum, še posebej potem, ko je Dane Zajc umrl. Čutil sem veliko odgovornost in kar globoko sem kopal po sebi, da sem bil pripravljen nadaljevati.

»Ljudje ne uporabljajo pesmi v skladu z nikogaršnjim namenom. Nasprotno, v najbolj resničnih trenutkih pesmi kot mikrobi, brez namena, brez možgan, uporabijo ljudi«, pravi dobri stari Greil Marcus. Se strinjaš?
Ja, to se mi zdi točno. Pesmi, ki jih pišem so nekaj, kar prenesem naprej, jaz na nek način izginem. Ne rabijo me več in poslušalčeva neodvisna interpretacija pesmi je veliko bolj pomembna od pomena, ki sem ga iskal. Ne obstaja nobena objektivna interpretacija, temveč tisoči subjektivnih. Že prej sem povedal, da so dobre skladbe močne, sposobne, zmožne popotnice. Enako velja za dobre pesmi.

Pesem je vedno performans, igra govorjene besede, slišana v akcentu nastopajočega. Si kantavtor, kitarist, pevec…pa me zanima, kako se prelivajo te umetniške sfere pri tebi? Kako drugače je nastopati sam, v skupini, pisati filmsko glasbo….
Po moje se je vse začelo in se začenja s kantavtorstvom. Nikoli pravzaprav nisem hotel biti kitarist, še manj vokalist, toda že zgodaj v življenju sem si obupno želel pisati pesmi. Igranje na instrument in petje se je razvilo izven te želje.
Trenutno sem zelo srečen, saj imam precej dela. Nikoli mi ni dolgčas in če se včasih počutim za trenutek ujet, mi prileti nekaj novega in pomeša stvari. Rad imam studio, tiho akustično glasbo, rad igram glasne, deset minutne kitarske solaže. Vse te stvari se mi zdi, da informirajo, navdihujejo in se odzivajo ena proti drugi.

Kakšno mnenje imaš o trenutni situaciji na glasbeni sceni v Sloveniji? Kako se počutiš pri nas? In kako se stvari tu odvijajo drugače(če) od mest v Evropi, Ameriki?
Na splošno se mi zdi scena v Sloveniji malce obupna. Strašno primanjkuje primernih prostorov za žive nastope, in vse to povzroča, da lokalna scena ni kreativna in energična, kot bi lahko bila. Ljubljana je verjetno edina prestolnica, kjer se v samem centru sedem dni na teden ne igra v lokalih živa glasba. Ne pritožujem se, skušam samo sodelovati, ko je to primerno. Lokalni glasbeniki so bili do mene zelo podporni in prijateljski in za to sem jim hvaležen. Še posebej v etno in jazz sceni je ogromno dobrih, talentiranih ljudi in ti preprosto nimajo priložnosti, da v celoti pokažejo, kaj počnejo, prav zaradi te strašne glasbene infrastrukture. Na dolgi rok izgorijo in postanejo apatični, tako glasbeniki, kot tudi občinstvo. Tukajšnji ljudje radi rečejo, da je glasbena scena omejena z velikostjo mesta. Tega ne morem sprejeti. V Seattlu je leta 1980 živelo manj kot 500,000 ljudi. Oslo je približno iste velikosti in je neverjetno glasbeno mesto. Reykjavik ima čarobno glasbeno kulturo in tam živi manj kot 150,000 ljudi. Velikost je le lahek izgovor. Kar potrebujemo je eksplozija možnosti. Mladi potrebujejo skupine, ki naj se nikar ne bojijo zveneti različno, celo čudno. Ljubljana je v preteklosti že imela živahno sceno in resnično ne vidim razloga, da je ne bi z nekoliko zgoščene energije povrnili.
Na žalost večino tukajšnjih rokovskih bendov skrbijo avdicije za MTV Adria, kot pa delanje hrupa, ki bi lahko stresel stvari skupaj. Zgodba skupine Laibach je zelo poučna. Prebili so meje Slovenije z nečim enkratnim, kar je bilo na samem začetku celo nevarno. Ostala Evropa ali svet v tem smislu nikoli ne bo medse sprejela sredinskega, hardrokovskega benda iz Slovenije. Sami imajo namreč kar precej svojih lastnih verzij le teh.

V skladbi The Same ti dela družbo Steve Wynn, ameriški kantavtor, ki smo ga pred leti večkrat videli tudi v Sloveniji. Ali si tole nekoliko religiozno mistično skladbo izbral posebej za vajin duo na albumu in mimogrede, kako se ima Steve?
Steve Wynn je pred kratkim v Ljubljani, v mojem studiu Zuma posnel svoj najnovejši album »Crossing Dragon Bridge« , s fotografijo mostu na naslovnici. Sodelovali so še Vlado Kreslin in številni drugi glasbeniki z domače scene. Toda tudi s povsem slovenski pridihom na albumu, Steve ni uspel dobiti nastopa v Ljubljani, da bi lahko predstavil glasbo! Gre v bistvu za enega najbolj kričečih primerov, kako mrtva je postala ta scena v Ljubljani. Pravkar odhajam na tritedensko tritedenski turneji po Evropi skupaj s skupino, ki jo je poimenoval »The Dragon Bridge Orchestra«. Na žalost pa Ljubljane, mesta, ki je navdihnilo naslov tega albuma, ne bo na koledarju turneje.

Glas Anite Lipnicka v večni baladi Who Will Ligth Your Path? je prijetno presenečenje albuma. Ženski dueti so tudi sicer izjemno močni v številnih skladbah benda Walkabouts . Zdi se, kot da barva tvojega glasu dobesedno išče primeren ženski glas za določen tip pesmi. Kako si spoznal Anito?
Vedel sem, da za to pesem potrebujem ženski vokal. Besede so v bistvu dialog med ljubimcema in najboljši način, da dramatiziram, je da se mi priključi vokalistka. Anita je čudovita pevka in kantavtorica iz Poljske. V mladosti je bila tam zelo popularna, saj je prodala skoraj tri milijone plošč. V zadnjem času dela precej drugačno glasbo, dokaj melanholično in definitivno navdihnjeno z anglo ameriškimi pesmimi in tradicijo. Pravkar delam na njenem novem albumu, produciral pa sem tudi njena prejšnja dva in album Johna Porterja, njenega moža.

V pesmi Stranger je razveseljivo slišati spet ustne orglice Bruna Subiotta, tu sta tudi gonilni sili benda Hic et Nunc, zbor Čarnice, pa me zanima, kako si izbiral glasbenike za ta projekt in kako bo s promocijo v prihodnosti?
Bruno je v tej pesmi opravil čudovito delo. Na orglicah je dejansko neustrašen in povsem je oživil pesem. Tudi sam sem velik fan Hic et Nunc, med drugim sem produciral njihov zadnji album »Burn Fat Old Sun«. Te dni igram s Tomijem in Bernardom v novem projektu, ki se imenuje The Frictions. Igramo glasno rokovsko glasbo s tistimi dolgimi, zavitimi soli. Vse je definitivno navdahnjeno s skupinami kot so Television, Crazy Horse ali celo zgodnji Dream Syndicate. Glasbenike za album sem izbral zelo preprosto. Najprej je bil tu Žiga Golob na kontrabasu, preprosto zato, ker ga izredno cenim kot človeka in kot glasbenika. Na njegovo priporočilo se nam je na bobnih pridružil Blaž Celarc. Sam sem potem k glasbi dodal maksimalno vse, kar lahko, glas, kitare, klaviature, čudne zvoke. Moja žena Anda je prispevala nekaj čudovitih, nenavadnih spremljevalnih vokalov, tu je zbor Čarnice . Godala sem posnel v Pragi z godalno sekcijo, ki jo zadnje čase precej uporabljam. Resnično so dojeli, kako igrati vzporedno s pesmijo, kar je nedvomno talent, ki ga nimajo vsi.

Ena po moje najboljših skladb na albumu je Scorpions, balada narejena v duhu benda Walkabouts in s pomeni v liriki, ki je metaforično večna in je na ta način lahko odprta novim interpretacijam. V tvoji izvedbi lahko besede Daneta Zajca dosežejo povsem nove poslušalce, kaj meniš?
Vesel sem, da ti je všeč ta pesem, nedvomno je to tudi moja najljubša na albumu. Resnično sem ponosen, kako delujejo godala v pesmi, saj me še vedno vznemirja abstraktna forma pesmi. Tu resnično ni pravega refrena. Hotel sem, da bi bilo malce abstraktno, da bi, kot si že omenila, bila pesem odprta številnim interpretacijam.
Prepričan sem, da bo Dane Zajc dobil nekaj novih bralcev in oboževalcev tudi zaradi albuma, ki sem ga naredil, še posebno izven Slovenije.Toda kot večino stvari, ki jih delam, sem končno naredil album iz povsem sebičnih razlogov: preprosto sem hotel biti obkrožen z njegovimi magičnimi besedami.
(okrajšan intrevju objavljen v časniku Dnevnik 30.septembra 2008)

Varja Velikonja