COP SHOOT COP
Release
(Interscope/Big Cat, 1994)
Od samih začetkov v letu 1988 pa do lanskoletnega remek izdelka Ask Questions Later so Cop Shoot Cop izgrajevali lasten glasbeni pristop. Resda so očitni vplivi newyorškega maga Jima Thirlwella in evropskega t.i. industrijskega rocka, a Cop Shoot Cop so s stalnimi zvočnimi, aranžerskimi in idejnimi domislicami presegli matematični seštevek omenjenih vplivov. Njihov glavni motiv je bil frontalni napad na princip funkcioniranja potrošniške družbe. Zanimivo je, da se je sčasoma njihov pogled obračal navznoter, da ni šlo le za golo opisovanje stanja stvari, ampak so Cop Shoot Cop v pripovedi vedno močneje vpletali osebne izkušnje. Gre namreč za glasbenike, ki jim je jasna vloga v svetu popularne rockovske godbe, ki se zavedajo pasti že preverjenega in slišanega ter se stalno preizkušajo v novih glasbeno-idejnih poljih. Nova plošča Cop Shoot Cop ohranja glavne značilnosti njihovih predhodnih izdelkov, a v celoti pomeni premik nazaj v trši rockovski zvok. Prvič so na albumu izpustili kratke, dramaturške vzorce in v ospredju je zopet zvok dveh basov in modificiranih tolkal. Aranžerski prijemi, ki so predvsem na plošči Ask Questions Later mnogokrat nosili glavno vzdušje pesmi, so tokrat pomaknjeni v ozadje in komaj opazno barvajo neizprosno igro osnovnih inštrumentov. Tu so še vedno nenavadni, dinamični prelomi, ki ne dovoljujejo oddiha, tu je odličen in stalno artikuliran vokal leaderja skupine, Toda Ashleya, ki mu kot nasprotje stoji grlen izpad drugega basista Natza. In vendarle se zdi, da so Cop Shoot Cop tokrat prehitro izkoristili priložnost, ki se jim ponuja ob podpori velike gramofonske korporacije. Formalno bi jim težko karkoli očitali, a vendar Release ne ponuja inspiriranih trenutkov, ki jih je polno na albumih White Noise in Ask Questions Later. Vse to verjetno v preveliki želji po izražanju, po realizaciji viška idej, ki se niso imele časa preveriti. Kljub tem opazkam, Cop Shoot Cop ostajajo eden najpomembnejših, skorajda nujnih skupin drugačnega rocka, že zaradi zvočne samosvojosti in predvsem zaradi neomajne drže nasproti prevladajočim trendom v popularni glasbi.(Tribuna)
Janez Golič
