Ob smrti Dona Van Vlieta (15.1.1941 – 17.12.2010), v hommage izpostavljamo portret iz leta 1999.

Portret: CAPTAIN BEEFHEART

Dona Vana Vlieta rodijo leta 1941 v Glendaleu, predmestju Los Angelesa. S tremi leti se je naučil brati, s štirimi je samovoljno zapustil otroški vrtec in se pri petih začel ukvarjati s kiparstvom. Svoja umetniška nagnjenja je prav kmalu izkazoval v rednem televizijskem showu, kamor ga je povabil portugalski kipar Agostino Rodriquez. Šolanje kiparstva naj bi nadaljeval v Evropi, vendar sta se starša zbala, da bi tam padel pod slab vpliv in družina se je preselila v miren okoliš puščave Mojave in naprej v Lancaster. Napaka. Tam je mladi Don namreč srečal Franka Zappo, s katerim sta pridno zbirala obskurne rhythm'n'blues plošče in kovala prevratniške načrte. Že v zgodnjih šestdesetih letih sta jih uglasbila za več ur, kot osnovo za nastajajočo skupino The Soots. Večina tega zgodnjega gradiva je obležala v arhivih ali ga je kasneje priredil Zappa sam. Obljuba, da bo večino tega objavljena na desetornem albumu, se ni nikoli uresničila, nekaj posnetkov se je znašlo le na posthumnem Zappinem albumu Lost Episodes. Kdo je iz skupnega druženja pridobil več, ni mogoče objektivno oceniti, ljubitelji enega ali drugega bodo pač navijali za svojega … Zagotovo drži, da je Zappa večkrat potegnil Beefhearta iz neugodnega položaja, po drugi strani pa mu je 'ukradel' nekaj idej, na primer, znamenita Suzy Creamcheese je prav Beefheartova pogruntavščina. Vendar je tudi Beefheart marsikaj pridobil; ne le Zappino naklonjenost, ki mu je kasneje nadvse koristila, temveč tudi nadimek. Skupaj sta namreč pisala scenarij za film z delovnim naslovom Captain Beefheart Meets The Grunt People. Film ni bil nikoli posnet, ime glavnega protagonista pa je ostalo.
Frank Zappa se je kmalu preselil v Los Angeles, kjer je formiral Mothers Of Invention, Beefheart pa je v Lancastru zbral lokalne glasbenike in z njimi večinoma sledil tedaj t.i. britanski invaziji. Z orglicami v roki je na odru oponašal Micka Jaggerja in preigraval rhythm'n'blues standarde. Prva posneta pesem je izšla tudi na singlu, to je bila priredba Bo Didleyjeve Diddy Wah Diddy. Ker je pesem postala lokalni hit, je bila založba A&M mnenja, da drži v rokah vročo rhythm'n'blues skupino in je omogočila snemanje albuma. Kot še tolikokrat je prišlo do načelnega nesoglasja med Beefheartom in založnikom. A&M so posnetke zavrnili kot preveč negativne in album Safe As Milk je leta 1967 izšel pri manjši Buddah Records. Na album so Beefheart in pomlajeni Magic Band razširili okvir rhythm'n'bluesa, ga zamešali z bluesom iz Delte, zgodnjo psihedelijo, popom in kančkom soula. Beefheart je kar med snemanjem razgrajeval osnovni tek komadov, in poudarjal, da je ritem rock'n'rolla nevaren, ker da ubija duha. Je udarec fašizma, podobno kot kasneje ritem disko glasbe. Tako je komad Electricity tik pred beleženjem na trak dobil nov, povsem samosvoj ritmičen tek, obenem pa je Beefheart s svojim prodornim glasom poskrbel, da je mikrofon dobesedno pregorel. Ni prenesel globokega hropenja in silovitega falseta na robu znosnega, ki uživata v besednih igrah in pačita pomene s spreminjajočimi poudarki. Nekaj njegovih miselnih akrobacij je med najbolj zabavnimi v rocku, ne da bi se spustil na raven zgolj humorista. Prej je humanist, ne le zaradi odkrite kritike človeških neumnosti in njegovega poseganja v okolje, ampak je čustveno nabit, poln plastičnih napol sanjskih podob iz narave. Tu se že razkriva njegovo nagnjenje k upodabljajočim umetnostim, ki so kasneje prevladale nad glasbo.
Ključna člana začetnega Magic Banda sta bila komaj 18 letni bobnar John French in le nekaj starejši kitarist Ry Cooder, ki je z Alexom St Clairom poskrbel za rip'n'slide kitarski duel. Kot še mnogokrat kasneje je Beefheartov diktat pustil posledice. Kmalu po snemanju albuma je Cooder odšel in se posvetil uspešni solo karieri. Leta 1967 so Captain Beefheart and His Magic Band začeli s snemanjem drugega albuma. Prvi poskusi so se končali s štirimi daljšimi kompozicijami, napol improvizacijami, ki so bili še najboljši približek koncertnega nastopa skupine. Skoraj 20 minutna Tarotplane vključuje osnovne poteze Terraplane Blues Roberta Johnsona, le da ne pelje nikamor. Za povrh je Beefheart začel vključevati za rock netipične instrumente, kot theremin in pihalo shenai, ki mu ga je podaril Ornette Coleman. Kot se spominja britanski radijski didžej John Peel, je Beefheart z igranjem na shenai uspešno pregnal vsaj polovico svojih koncertnih obiskovalcev. Ti poskusni posnetki so vseeno izšli na albumu Mirror Man, bolj zares pa se je skupina lotila snemanjem albuma Strictly Personal. Ta je bil obenem povod za nesoglasja s producentom Bobom Krasnowom, kar je pripeljalo do slovesa od Buddah Records, in Beefheart je spet ostal brez založnika. Vzroki nesoglasij ležijo v producentskih posegih. Krasnow je namreč samovoljno dodal tedaj moderen phasing efekt in vzporedno nasnel še nekaj svojih idej ter tako zabrisal idejo, ki jo je do zadnje potankosti razvil Beefheart. Čeprav nekateri viri trdijo, da se je Beefheart sam zavzel za tovrstne studijske posege in se jim odrekel po slabih odzivih predvsem ameriških medijev. Vseeno, dodani efekti niso skazili razraščujočih idej, ki se kažejo v nadaljni razgradnji tradicionalnih rock obrazcev. John French se je oprijel eksotičnih tolkal, kitarista sta se še oddaljila od standardnih prijemov in Beefheart sam je ironične osti uperil proti Johnu Lennonu, ko je popačil njegov slavni Strawberry Fields Forever v komadu Beatle Bones 'N Smokin' Stones.

PONAREDEK MASKE POSTRVI

K sreči se je takrat spet pojavil Frank Zappa in se ponudil kot producent in založnik. Predvsem pa je dopustil vso ustvarjalno svobodo, ki jo je Beefheart polno izkoristil. V osmih urah in pol je ob klavirju zložil 28 pesmi, ki jih je kasneje s pomočjo neizkušenih glasbenikih (le taki naj ne bi bili obremenjeni z zunanjimi vplivi) skozi večmesečno vadbo izpilil do zadnjega tona. Vsakemu članu Magic Banda je natančno določil vlogo, dobesedno zaukazal, kaj naj igra. Na sicer nekonvencionalni rock plošči torej ni bilo prostora za improvizacijo in samovoljo. Ker je bil sam nešolan glasbenik, je na klavir lahko zaigral relativno kratke linije z le malo ponavljanj. John French pa je bil tisti, ki je 'prevedel' Beefheartove osnutke za ostale instrumente. Proces dela je Frencha pripeljal blizu živčnega zloma, in občasni Beefheartovi prebliski, da bi morda nekatere dele zaigrali nazaj, zagotovo niso olajšali položaja. Zaprti v vadbeni prostor v oddaljenem Cunoga Parku, na pičli hrani in pod pravo tiranijo Captaina Beefhearta, je prenovljeni Magic Band osem mesecev 14 ur na dan pilil pesmi za album Trout Mask Replica. Tako izurjena zasedba je v Glendaleu v vsega štirih dneh pod nadzorom Franka Zappe posnela pravo mojstrovino. Captain Beefheart nas pelje skozi mlajšo zgodovino ameriške glasbe, zasidrano v rock'n'rollu in bluesu, a enako predana avantgardnemu jazzu in poeziji. Morda se zdi, da je skupek idej le obskurnost sama na sebi, ali slavljenje glasbenega kaosa. A bližnji posluh razkrije enotne metode, resda intuitivne, a postavljene pred norost.
Trideset let po nastanku ta dvojna plošča zveni enako drzno in inovativno ter je navdahnila množico glasbenikov v trenutkih, ko so sami pristali v kreativni praznini.
Dokaz, da Trout Mask Replica ni bil le ustvarjalni preblisk, je naslednja, nič slabša plošča Lick My Decals Off, Baby. Za malenkost sprejemljivejša, a še vedno polna ustvarjalnega zagona. Tudi prva, ki jo je produciral Beefheart sam in (verjetno že zato) njegova najljubša. Kitarista Jeffa Cottona je zamenjal tolkalec Art Tripp iz Zappine skupine, tako da se je zgodil prenos iz kitarske medigre na ritmične variacije. Na trenutke celo bolj samosvoje kot na Trout Mask Replica. Ko je začutil, da mu Magic Band prevzema poglavitno vlogo, se je Beefheart vmešal s saksofonom in preglasil ostale. V besedilih se je odmaknil od svoje priljubljenih naravovarstvenih opozoril, okoli katerih kroži kar nekaj zgodbic, in dal domišljiji še več prostora. V Petrified Forest se človeški rasi maščujejo dinozavri, tu je še vedno značilna Beefheartova ironija in humor ter kanček spolnih namigov, predvsem v naslovni pesmi. Še bolj odkrito je svoja poželenja razkril na naslednjem albumu, The Spotlight Kid, ki ga uvede I'm Gonna Booglarize You Baby. Ta postane koncertni favorit in še najbližje tistemu, kar bi lahko imenovali uspešnica. Beefheart se je vrnil k blues osnovi, pesmi so napisane predvsem z mislimi na trenutno zasedbo, brez avantgardističnih izpadov. Predvsem angleški glasbeni mediji so mu takoj naprtili vplive Howlinga Wolfa, Beefheart pa se je branil obtožb s kratkimi in jasnimi odgovori. Blues je že zdavnaj dosegel popolnost, tu ni več kaj spreminjati oziroma dodajati. Niti se ni želel navezati na katerokoli glasbo drugih. Kasneje je vehementno zavrnil kakršne koli zasluge za glasbo novovalovskih skupin, ki so se sklicevale nanj.
Beefheart je trdil, da je za The Spotlight Kid spisal 35 pesmi, le da so nekatere ostale zapisane le na papirju, druge je Magic Band posnel, a jih Beefheart ni uvrstil na ploščo. Podobno hiperproduktivno je nastala naslednja plošča, Clear Spot, za katero je Beefheart v sebi lastnem pretiravanju znal povedati, da je vse pesmi napisal v osmih urah, ko se je z vlakom peljal iz Bostona v Yale. Le da je potem potreboval mesece, da je člane spremljevalne skupine naučil zaigrati vse, kar si je zamislil. Prav na tej relaciji so se leta 1972 začele vezi krhati. Člani Magic Banda so bili prepričani, da za svoje zasluge niso niti pošteno plačani niti drugače pohvaljeni. Kitarist Zoot Horn Rollo (s pravim imenom Bill Harkleroad) je namreč izjavil, da sta z basistom Rockettom Mortonom (Mark Boston) sama oblikovala večino pesmi za album Clear Spot. Svoje je primaknil še novi producent Ted Templeman (Van Morrison, Doobie Brothers) in album začinil z dobršnjo mero funka in soula. Ko se oglasijo še spremljajoči vokali ženskega dua The Blackberries, je postal komad Too Much Time pravi hit na bostonski soulovsko uglašeni radijski postaji. Dokler niso ugotovili, da je Beefheart pravzaprav bele polti. Relativni uspeh in prepričanje, da njegova glasba zasluži širšo pozornost, je Beefhearta leta 1974 spodbudil, da je podpisal za Mercury in posnel dva skoraj neobvezujoča albuma. Z Uncoditionally Guaranteed in Bluejean And Moonbeams je trčil na dno glasbene kariere. Kasneje se je celo opravičeval in nagovarjal kupce teh dveh plošč, naj jih vrnejo v trgovino in zahtevajo denar nazaj. Albuma se tudi nista prodajala po pričakovanjih, pravzaprav še slabše kot prejšnji štirje in člani Magic Banda so razočarani tako nad odzivom kot samimi sabo šli vsak svojo pot.

PREDČASNA UPOKOJITEV?

Captain Beefheart bi se že takrat posvetil zgolj slikarstvu, če ga ne bi spet prebudil Frank Zappa. Povabil ga je kot vokalista na svoji turneji in albumu Bongo Fury ter mu v zameno omogočil snemanje albuma z delovnim naslovom Bat Chain Puller, ki zaradi neurejenih založniških pravic ni nikoli izšel. Beefheart je potreboval tri leta, da je prekinil stare pogodbe in podpisal za Virgin. Vseeno je moral na novo posneti pesmi, namenjene za Bat Chain Puller, dodal nekaj novih in vse skupaj je le izšlo pod naslovom Shiny Beast. Ki bi lahko že pomenil veliko vrnitev kapitana Beefhearta. Iz brezkrvnosti albumov za Mercury se je vrnil poln novih moči in z novim Magic Bandom. Le tako je lahko zaživel v vlogi učitelja. A kaj, ko sta se ravno tedaj spričkali evropska in ameriška podružnica Virgina in v njegovi domovini album praktično ni imel promocijske podpore. Tako da je Beefheart dočakal veliki trenutek šele leta 1980 z albumom Doc At The Radar Station. Pri Virginu so le uvideli, da je Beefheartu potrebno dati vso svobodo, da lahko razvije potenciale. Na plan so prišli s predlogom, da ponovi postopek, ki ga je uvedel s Trout Mask in Lick My Decals, in odgovoril jim je s kratkim “no problem”. Od stare zasedbe Magic Banda je ostal le tolkalec John “Drumbo” French, vskočili so kitarista Gary Lucas in Moris Tepper ter klaviaturist Eric Drew Feldman. Beefheart sam se je oprijel saksofona, basovskega klarineta in orglic, s katerimi je vnesel razdor med že tako razrahljano godbo. Spet je odgovoren za vsak ton na plošči; še enkrat pokaže, kako neverjetna je njegova sposobnost aranžiranja glasbe v stalnem gibanju. Zvok je spet neobrušen kot na zgodnjih ploščah, in ko so ostali na skrivaj obarvali ritmične instrumente v želji približevanja sodobnosti, je Beefheart takoj opazil razliko in vrnil barvo zvoka na staro raven. Njegova vizija glasbe se je vse bolj približevala tehniki slikarstva, z dvodimenzionalno sliko brez globine. Zato pa je to plast stalno spreminjal, četudi v nasprotju z ostalim večinskim mnenjem. Kapitan je spet prevzel krmilo v svoje roke. Album Ice Cream For Crow je izšel leta 1982. Zdi se, kot da je z njim Beefheart že načrtoval svojo upokojitev. Na to ploščo, ki se je kasneje izkazala kot finalni izdelek, je nameraval uvrstiti tudi nekaj starejših pesmi in na ta način bi zaokrožil svojo glasbeno udejstvovanja. Vendar, kot že tolikokrat, se je spet zapletlo okrog izdajateljskih pravic. Posnetke za nikoli izdani album Bat Chain Puller je v rokah še vedno držal Frank Zappa in jih ni želel predati avtorju in izvajalcu. Beefheart je v sebi lastnem hiperproduktivnem besu v eni neprespani noči spisal pesmi, ki so dopolnile album Ice Cream For Crow. Obenem je za spremembo s (spet) prenovljeno zasedbo Magic Banda pesmi dokončal v vsega nekaj tednih. Po neuspešnih dogovarjanjih o podaljšanju snemalne pogodbe z Virgin in predvsem naveličan rutinskega postopka snemanja in nastopanja oziroma promocije vsakega albuma, se je Beefheart umaknil iz glasbe in se z ženo Jan preselil v puščavo Mojave. Natančnejših vzrokov upokojitve Beefheart ni nikoli razjasnil, govorice pa so vsemogoče. Menda ga je prepričala Jan, ki je zadnja leta vodila menedžerske posle. Dejstvo je, da Beefheart s slikami zasluži precej bolje kot prej z glasbo. Drugi viri navajajo, da je Beefheart neozdravljivo bolan. Sam je svoje slovo pospremil le z izjavo, ki ne razkriva pravih razlogov: “Upokojil sem se. Moram sem se. Postal sem tako dober trobentač, da sem se ustrašil, da si bom odpihnil glavo. Zato sem začel drugo življenje”. (povzeto po reviji Wire, 1998)

DRUGO ŽIVLJENJE

Še dve leti za “uradnim” odhodom je Don Van Vliet z Garyjem Lucasom poskušal predelati stare osnutke, a ni šlo. Od takrat je o njem še komaj kaj slišati. Stike vzdržuje le še s svojimi najožjimi prijatelji, je uspešen slikar, za glasbo pa se zdi, mu je malo mar.
K sreči je mar drugim. Dolg je niz ustvarjalcev, ki so črpali in še črpajo iz njegovih ritmičnih akrobacij, razslojevanja tekstur in vsesplošne perverzije. Začenši pri Pere Ubu, Devo, XTC ali The Fall, ki so s svojimi zgodnjimi ploščami vzbudili zanimanje za Captaina Beefhearta in posredno konec sedemdesetih let poskrbeli za njegov preporod. Brez hvalnic niso mogli niti bendi skozi osemdeseta; med novejšimi pa se mu klanjajo belgijski dEUS, ki so doživeli čast, da je Eric Drew Feldman produciral njihov album In A Bar, Under The Sea. Isti Eric je sedaj član PJ Harvey, ki si je vedno želela podeliti mikrofon s Captainom Beefheartom.
Lani je Zoot Horn Rollo v knjigi objavil spomine, zelo oseben pogled na zgode in nezgode sodelovanja s Captainom Beefheartom. Resneje se ga bo lotil pisec angleške revije Wire, Mike Barnes, ki obljublja kritiško-refleksivno biografijo s predgovorom Johna Peela. Posebej aktivni v obujanju zapuščine Captaina Beefhearta so gramofonske založbe. Pripravljajo se ponovne izudaje vseh albumov z bomus pesmimi. Rhino Records je že objavila dvojni retrospektivni disk The Dusk Blows Forward, ki zajema vsa obdobja njegovega delovanja skupaj s sodelovanjem s Frankom Zappo. Mnogo dlje gre petorna zbirka Grow Fins, ki jo je izdala založba Reverant (ki jo vodi John Fahey), ki streže le z doslej neobjavljemi posnetki, med drugimi demo verzije vseh pesmi z Trout Mask Replica in radijskimi nastopi, kjer je Beefheart znal poskrbeti s kakšno oguljeno izvedbo starih bluesov. Navkljub vsem izmikanjem, je tako najbolje pokazal, kje leži njegovo srce.
(Muska, 1999)
Glej še oceno knjižne biografije o Captainu Beefheartu.

Janez Golič