THEE SILVER MT.ZION MEMORIAL ORCHESTRA & TRA-LA-LA BAND
13 Blues For Thirteen Moons
(Constellation, 2008)
EVANGELISTA
Hello, Voyager
(Constellation, 2008)

Tudi pri Constellation so popustili tržni logiki. Skoraj deset let so uspešno gojili proti-korporativno držo, a so jih razmere (beri splošna kriza industrije zabave) prisilile v »razprodajo«. Najprej smo lahko slišali Godspeed You Black Emperor v vodilni glasbeni temi post-apokaliptičnega filma 28 Days Later (kako bi lahko odrekli Dannyju Boyleu?), bolj alarmantna je prodaja pravic do uporabe glasbe Thee Silver Mt.Zion v četrti seriji nadaljevanke Izgubljeni otok (Lost). Da ne bo pomote, v tem ne vidim nič slabega, vsaj dokler avtorji oz. izvajalci ohranjajo integriteto, oziroma v filmu uporabljena glasba ni narejena po naročilu, ni prilagojena, kvečjemu uspe dodati dimenzijo »resničnega« izginjanja prostorov. Kajti v glasbi GYBE in Thee Silver Mt.Zion v prvi vrsti bije v ušesa otožni ton, silna bolečina ob izgubi prvinske lepote na račun opustušenih industrijskih kompleksov. V njihovem »filmu« ni računalniških efektov, sta le prvobitni krik in stok. Seme dvoma pa je zasejano, namreč, kako se bo to odrazilo na nadaljnjo ustvarjanje družine Constellation?
Najprej so Thee Silver Mt.Zion najavljali objavo koncertne plošče. Pravzaprav 13 Blues For Thirteen Moons ni daleč od tega, skladbe so se utrdile skozi pretekle koncertne predstavitve, tudi pri nas, studijski posnetki pa so dokaj veren prenos živega zvoka na trak. Album je v znamenju nesrečne trinajstice. Dvakrat se pojavlja že v naslovu, prvih 12 zapisov na CD plošči zapolnjuje žvižganje sintetizatorja (ali je morda kitara) in se plošča dejansko začne šele pri zapis št. 13. Za povrh skladbe trajajo najmanj 13 minut, kar je tako ali tako njihov standard. Ampak pomembna je neto vsebina. Kmalu se izkaže, da je strah pred nadaljnjo razprodajo neupravičen. Kvečjemu nasprotno, Thee Silver Mt.Zion so si še natrosili soli na odprte rane. Ko so otožni, je to en sam krik bolečine, ko zgradijo zvočni zid, je ta močan in predvsem utrjen z razvejanim materialom. Prej so kar prevečkrat »zidali« po načrtu, lepo po vrsti, že kar predvidljivo pravilno. In ko so sestopili nazaj v tišino, je ta kar trajala, nekaj zato, ker so si vzeli »umetniško« svobodo, ko so pretiravali, se je prikradla misel, da pravzaprav le nabirajo minutažo. Vse to se je spremenilo in se še spreminja. Vsebina postaja vse pomembnejša, bolj konkretna, utrjuje se zavest o poslanstvu, ki ne izključuje poslušalca. Oziroma je prvič vsebina z besedili v večini, instrumentalni deli pa so vse krajši. Skupina k sreči uigranosti ne izkorišča za tehniške ekshibicije, temveč je njena igra kvečjemu kompaktnejša, usmerjena k določenemu cilju, a notranje nenavadno razmigana in bogata. Z drugimi besedami, Thee Silver Mt.Zion so zrasli iz samih sebe, še tisto, kar se je nekdaj zdel amaterski poskus, danes stoji na trdnih glasbenih in siceršnjih prepričanjih. Ne, tole zagotovo ni znak predaje ali prodaje.
Del ekipe iz Thee Silver Mt.Zion je tudi v novi skupini Carle Bozulich, Evangelista. To je bil naslov njenega prejšnjega albuma, prvega za Costellation, in očitno se vsi pleteni dobro počutijo. Sodelovanje se nadaljuje, tokrat še trdneje, kot ena skupina. Razlika je še vsaj v načinu dela. Tokrat je Carla prinesla več izdelanih pesmi, še vedno pa je Hello, Voyager hudo raznolika plošča, ki jo veže skupaj silna interpretativna moč. Ta značilni, ohlapen, navidez razglašen aranžerski pristop spremljevalne zasedbe Carli nadvse ustreza. Tudi njeno petje se namreč ne podreja nepisanim pravilom oblikovanju pesmi, raje se prilagaja vsebini oziroma občutjem, ki ga želi z izpovedjo doseči. In te so na pričujoči plošči takorekoč nasprotujoče, Carla celo z vrstnim redom pesmi še izpostavlja skrajnosti. Lahko krčevito recitira, niha med prošnjo in jeznimi izpadi, drugje, oziroma najraje kar takoj za tem, je lirično otožna ob nežni spremljavi godal. No, ti trenutki so na plošči v manjšini. Ne manjka niti instrumentalni izlet v lebdeči hrup, kot odmev s prejšnje plošče, kjer so prevladovali instrumentalni improvizacijski momenti. Takoj za tem se Evangelista sprostijo v soničnem punku, kar pomeni, da navkljub drvečim kitaram boben kar ne zmore držati ritma v treh četrtinah. Raje preskakuje, zastane, drži napetost in jo naslednji trenutek sprosti. Ampak vse to ni še nič, naslovna skladba, sklepna Hello, Voyager je tisti skupek najboljšega, kar Evangelista zmorejo, zaradi te skladbe je ta plošček eden najvrednejših ta čas. Združuje spontan naboj Patti Smith, jezo Lydije Lunch, boleč krik PJ Harvey in še vedno ostane zvhan koš avtorske prepoznavnosti Carle Bozulich. Priča smo divji izpovedi, ki jo Carla vleče iz dna krvaveče duše, je poziv, pozdrav tistim, ki si še drznejo, je bojni krik, klic obupa, nezadovoljstva in poguma. Teh 12 minut je nekaj najbolj silovitega, kar prenese nosilec zvoka. Kako bi se to šele slišalo v neposrednem soočenju, v živo?!
(Muska, marec-april 2008)

Janez Golič