AEREOGRAMME
A Story In White
(Chemikal Underground, 2001)
MOGWAI
EP+6
(Chemikal Underground, 2001)

Ganger preprosto niso našli izhoda. Kmalu so se ujeli v lastno zanko, sprva svežim ritmičnim vajam niso zmogli, morda ne znali, dodati kanček inovativnosti, ki bi opravičil nadaljevanje - njihova glasba se je kmalu začela vrteti v krogu. Ker kitarist in pevec Craig B med nekdanjimi kolegi ni našel razumevanja za novo usmeritev, je bil razhod neizbežen. Z Aereogramme je začel povsem na novo. Najprej so v samozaložbi objavili dva vinilna singla, ju pospremili z nastopi v vsaki 'luknji', in vztrajnost se je, kot tolikokrat v podobnih primerih, izplačala. Pod okrilje jih je vzela njihova domača, to je škotska založba Chemikal Underground (v lasti The Delgados), in omogočila snemanje in objavo prvenca A Story In White.
Aereogramme so res druga zgodba. Ko bi človek pričakoval, da bodo šli v smeri umirjanja in uokvirjanja, so postregli z nadvse dinamično ploščo. V te namene se segli po težkih kitarskih rifih Nirvane ali Albinijevih skupin, jih prisvojili z nenadnimi rezi in preskoki, podkrepili z do konca napetimi glasilkami. Nasprotje temu, lahko tudi večkrat tekom ene pesmi, je med godala in nežno obiranje kitarskih strun položena melanholija, tiste razpotegnjene vokalne sanjarije, ki tako rade zdrsnejo v ceneno prilagajanje poslušalstvu. Aereogramme se to ne zgodi, njihove melodije so le preveč zavite, v dovoljšnem razhajanju s predlogo, da bi jim lahko naprtili očitno simpatiziranje s komerkoli in čimerkoli. So na svoji strani, dovolj nepredvidljivi in izmuzljivi, da bodo zadovoljili bolj izbirčne poslušalce t.i. indie rocka.
Te so že davno tega razvadili Mogwai. Prav tako z nepredvidljivo, že kar do krajnih meja razširjeno dinamiko, torej razponom med tihim poigravanjem na robu tišine in izbruhom hrupa. Znotraj tega so znali iz svojih disonantnih iger izvabiti abstraktno melodiko, nit, ki je vezala njihovo razhajajočo igro.
Predvsem njihov lanskoletni, tretji album Rock Action, je v nasprotju s svojim naslovom izgubil dobršen del nekdanje 'akcije', teče že po utrjenih kolesnicah. Mogwai so še ena tistih skupin, ki se na formatu maksi singla šele prav razpustijo. Kompilacijski album EP+6 združuje prav posnetke s treh maksi singlov, ki jih Mogwai niso objavili na nobenem svojem rednem albumu. Tu spet strežejo s 'starimi' kvalitetami, spet si za razvoj, za razgraditev preprostih vzorcev, vzamejo čas. Spet so njihovi nihaji dolgi, prepuščeni intuiciji, in če jim ta narekuje 10 minut belega šuma, ga pač vkomponirajo v 'normalen' komad.
Še pomembneje je, da so Mogwai prav na teh posnetkih, navkljub obveznim skrajnostim, najizrazitejši. Trdno jedro skladb je zaokroženo, nosi jasno idejo, ki jo naravno razvijajo v mogočno kompozicijo psihedeličnega predznaka. V to se povsem potopi Aidan Moffat iz Arab Strap z nerazumljivim momljanjem, drugje se jim pridruži Luke Sutherland (ex Long Fin Killie, sedaj Bows) z neverjetno pomirjenim violinskim solom, takrat njihova z melaholijo prežeta glasba preraste vsoto posameznih sestavin. Pravzaprav je takih trenutkov tu več kot na kateremkoli rednem albumu skupine, in ti se seštevajo v najvišjo končno oceno.
(Muska)

Janez Golič